2019
VSE O TELESNI DRŽI
Telesna drža se razvija vse od rojstva pa do smrti. Novorojenčki in dojenčki do prvega leta starosti imajo namreč obliko hrbtenice v obliki črke C, zaradi pretežno ležečega in sedečega položaja. V obdobju zgodnjega otroštva, ko otrok shodi in se začne več gibati v različnih položajih, pa se nato izoblikujejo hrbtenične krivine in hrbtenica pridobi značilno obliko črke S. Krivine se izoblikujejo nekje do šestega leta starosti. Temu sledi šolsko obdobje, ki je zadnje čase vse bolj zaznamovano s pretežkimi šolskimi torbami, prisilnimi držami in dolgotrajnim sedenjem otrok, kar predstavlja velike obremenitve za razvijajočo se hrbtenico. Da pa to ni zadosti, pa nas pretirano sedenje vedno bolj spremlja tudi v odraslem obdobju, kar ve skupaj prispeva k temu, da je hrbtenica v starosti vedno manj gibljiva in hitro ponovno zavzame obliko črke C, ko se začnejo medvretenčni prostori posedati.
Na telesno držo sicer vplivajo splošno zdravje posameznika (psihično in fizično – ko se počutimo slabo ali ko smo depresivni, avtomatsko zavzamemo bolj sključeno držo), dednost, slabe spalne navade (na primer neustrezni pogoji za spanje – premehka ali pretrda vzmetnica, previsoko vzglavje), slaba obutev, telesna neaktivnost in prekomerna telesna teža, neustrezni pogoji delovnega okolja, socialno kulturni vidik (območje in obdobje v katerem odraščamo)… Poznamo tako statično kot dinamično držo telesa. Statična telesna drža je tista, ki jo telo zavzame med mirovanjem, naj bo to v stoječem, sedečem ali ležečem položaju, dinamična drža pa je tista, ki jo telo zavzame med različnimi oblikami gibanja.
Kaj pa sploh je pravilna drža telesa? Pravilna drža telesa je stanje, v katerem so mišice in skelet v dobrem ravnovesju in sicer takem, ki varuje strukture telesa pred poškodbami in deformacijami, ki bi lahko nastale pri delu ali počitku. Tak položaj posledično lahko zadržujemo dlje časa, brez prisotnosti bolečine in ob majhni porabi energije. Slaba telesna drža pa po drugi strani pomeni odstopanje od dobre drže na način, da so pri tem odstopanju telesne strukture sicer neprizadete (mišice so še vedno dovolj dolge in fleksibilne, gibljivost sklepov je ohranjena), vendar pa se nahajajo izven normalnega anatomskega položaja. Slabo držo lahko torej še vedno korigiramo, na primer, ko se zavemo, da je naša hrbtenica pri sedenju preveč upognjena in se poravnamo, ali ko nam kdo reče: »kako krivo se pa držiš« in se nemudoma popravimo. Zavedati se moramo torej, da vsak posameznik razvije svoj način drže ter da slaba drža še ne pomeni deformacije v drži. Deformacija je namreč stanje, ki ga zavestno ne moremo več korigirati, saj se tkiva in telesne strukture temu stanju tako prilagodijo, da so te spremembe ireverzibilne – jih ne moremo zavestno povrniti v prvotno stanje, pa če se še tako trudimo poravnati hrbtenico
Avtor: Sara S.